Sosedje rokodelci, pomorščaki, rekoplovci - pozitivci

Leta 2005 smo na bregu reke Emajõgi v sklopu naše izmenjave obiskali tudi skromno ad-hoc ladjedelnico, kjer je skupina entuzijastov zavzeto žagala, ukrivljala, rezbarila in skup privijala deske in ostalo lesovje, iz katerega naj bi  kmalu po  koncu zime (v pričakovanju katere so ladjedelnico - sicer lično - ovili kar s polivinilom in ceradami) nastala replika ladje lodi - trebušaste ladje, s kakršnimi so po taisti reki nekdaj prevažali blago gor in dolvodno in čez jezero Peipsi vse do baltskega morja pa i šire. Tako nekako so izgledale parkirane v Tartuju in obložene z vojaki:

Obe zgornji fotki sta posneti z visokonaprednim analogno-digitalnim postopkom primi telefon in slikaj sliko s plakata na razstavi. Ni estetske, je pa arhivska in informativna vrednost. Nejkej je nejkej, neč je neč.

Z zanimanjem smo si torej mladi koprski geografi s pivo v roki ogledovali te pridne fante in dekleta, ki so si nalogo povrh vsega zamislili opraviti izključno s postopki in orodji ku anbot, torej s čim manj mašincami in stojčki, a zato s toliko več (kot sem prebrala na enem od plakatov, ki so glavni vir večine fotografij) cumbersome trials and errors. Iskreno priznam, takrat sem si mislila, oh, ses tega mende ne bo vse ukep neč. Ampak hej, važno da se imajo fajn in lej kaku prijazna klapa so, še savno so nam zakurili tisti večer in v čebru na rečnem bregu segreli vodo in z njihovega pomola smo se dolgo v noč skakali hladit v mater reko. 

Petnajst let kasneje lahko samo direkt priznam, da se o njihovi sposobnosti in učinkovitosti ne bi mogla bolj motiti (note to self: be ye not so judgemental!). Klapa je čez zimo prav res dokončala ladjo, jo spomladi uspešno splavila v reko in krstila za Jõmmu. Od takrat plujejo in tudi ko so zaradi zamrznjene reke na suhem, se imajo skrajno imenitno. Mislim - če te fotke (posnete z visokonaprednim analogno-digitalnim postopkom primi telefon in slikaj sliko s plakata na razstavi) ne kažejo ene prelepe zgodbe, ker so polne same pozitive in radosti, potem res ne vem kaj je prelepa zgodba.

(ja, notri imajo špargert na drva.)

In od letos poleti imajo fantje in punce na istem mestu ob bregu matere reke z evropskimi sredstvi sofinanciran ganc nov kompleks in v njem so se že lotili gradnje nove, večje, dvojamborne lodi, ki jo nameravajo zaključit 2024, ko bo Tartu evropska prestolnica kulture. Seveda sva šla s Črtom plac počekirat. Mislim - čekiramo ga sicer dnevno, ker so praktično naši sosedje in je za njimi travnik, kjer Ronja teka za palčkami, še posebej pa jo zanima par kvadratov pred malo kafeterijo, ki je vključena v nov kompleks, in kjer ob dobrem dnevu najde kako drobtinico na tleh in jo seveda požre.

Bomo poročali tudi o obisku in ogledu, zaenkrat pa samo posnetek novega kompleksa - tokrat brez visokonaprednih foto tehnologij, slika je preprosto sposojena z njihove spletne strani in njen avtor je Tarmo Haud. Potrpite.