Delat, so rekli...

Vsakič ko izvem, da bom moral na ladjo, se mi po glavi začnejo podit temne(jše) misli. Čeprav mi je delo na ladji všeč in vidim nove kraje (resda večinoma letališča in pristanišča), nove ladje in sodelavce, se ukvarjam z novimi izzivi in imam možnost naletet na kaj zanimivega pod morsko gladino, nekje v ozadju ostaja grenak priokus ker ta čas zamujam (lahko tudi povsem dolgočasne a vseeno zelo cenjene) trenutke z mojo najljubšo osebo Petro in zverjo Ronjo. Tokrat je bilo, zaradi siceršnje stalnoprisotnosti v stanovanju in še kar kratkega roka za izvedbo projekta, vseeno malo lažje.

Na ladjo Topaz Tiamat torej, našo najnovejšo in eno redkih, na katerih še nisem bil. Hkrati je to tudi zadnji obisk na te ladji, saj jo bodo po koncu projekta demontirali in gre naprej na Tajvan postavljat vetrne elektrarne za drugega najemnika. Štart je, za pot na delo, relativno pozno - v Tartuju me moji najdražji odložita na avtobusni postaji okrog 7h zjutraj in po običnih ljubaznostih se vsedem na LuxBusov fensi sedež (imam svoj monitorček, pa vtičnice za štrom, USB, tv programe, bus ima tudi zastonj WiFi... za borih 15€ za 170 km do letališča...).

FFP2 maska, kapa, očala, in sedež v zadnji vrsti. Po reglcih.

Zunaj pa prvi letošnji sneg.

 

Pot seveda mine kot blisk, med poslušanjem glasbe in zijanjem skozi okno. Letališče je majhno a luštno urejeno, in po stari navadi se na njem znajdem dve uri pred poletom. Zaradi virusne mrzlice dela bolj malo stvari, tako da popijem le eno kafetce, hrane žal ni. Je pa zato Ryanair polet (ta rana je bila zadana samemu sebi, alternativa z normalnimi letalskimi družbami bi me vodila na odisejado z dvemi kratkimi vmensimi postanki v Helsinkih in Amsterdamu, kjer bi mi zagotovo izgubili prtljago, kar je, ko se odpravljaš na ladjo, milo rečeno, precej sitno) skoraj poln. 

Že letališče London Stansted je spet popoln kontrast, saj je popolnoma prazno - mi smo v tiste pol ure edino letalo, na tleh pa jih je parkiranih in s prevlekami čez motorje in stekla konzerviranih vsaj 50. Nihče me ni vprašal od kje prihajam in kam grem (kar naj bi bilo v karantenskih časih obvezno), še lista z osnovnimi informacijami o kraju bivanja mi ni bilo potrebno izpolniti, saj sem vendar - mornar. Tako vsaj pravi moje garantno pismo (in po pravici povedano tudi moja pomorska knjižica). Po treh urah vožnje po napačni strani ceste, mimovozu sedeža akrobatske skupine Red Arrows ter pet minutnem postanku v napol ugasli naftni rafineriji (taksist je skočil iskat rezervne dele za neko ladjo) se znajdem pred St. James hotelom v centru Grimsbya. Na vhodu mi receptorka pove, da ne smem nikamor, da pa imam na voljo karkoli z menuja sobne strežbe - ko se čez dve uri odpre kuhinja. A jaz od zajtrka dve časovni coni nazaj brez jest. Še dobro, da mi je Petra enkrat v nahrbtnik podtaknila dve frutabeli. Soba se seveda rahlo razlikuje od slikovno dokumentirane na hotelski spletni strani, a vendar so vrata vanjo zalepljena z "sanitised for your convenience" listkom, ki sem ga sicer bolj navajen z WC školjk. Ni najslabši hotel, v katerem sem bil, ta naslov ostaja hotelu v Alice Springsu, z naskokom. Je pa zato bila hrana res vrhunska. Ali sem bil pa morda jaz lačen. Kdo bi vedel, se pa vidi veselje na obrazu sestradanca:

"Vse bi, ja, dvojno porcijo prosim!"

Spanje. Drugo jutro pa na hitro v taksi (šest oseb v dva kombija, socialno distanciranje pa take fore), pa 5 minut vožnje do pristanišča, kjer nas počaka tole (ne tisto večje, tisto manjše za njim...):

Knap je zelo majhen vlačilec, mi gremo pa na Miklavža (St. Nicholas), ladjico privezano na njegov desni bok.

Takole izgleda Miklavž od znotraj - diši po nafti in se zelo ziba.

 

Po približno eni uri vožnje (z rolanjem, poskakovanjem, tresenjem) se, po vmesnem postanku ob boku neznanega tankerja (na katerega je šel prejšnji dan v rafineriji pobran rezervni del) končno priklatimo do cilja - raziskovalne ladje Topaz Tiamat. Na valovitem morju je še kar zabavno ujeti pravi trenutek, da prestopiš s čolna na ladijsko lestev, fino je, da to opraviš čim višje da te čoln slučajno ne bi ob naslednjem valu še malo dregnil v pete.

Na vrhu lestve pa prijazna mornarjeva roka, in takoj nato še infrardeči termometer v rokah ladijskega zdravnika. Par sekund za menoj na palubo prileti še moja torba. Ok, vsi smo tukaj, zdej pa mirno naprej, če se le da v smeri jedilnice, saj sem zaradi jutranjega poležavanja preskočil zajtrk (ki ga resnici na ljubo, po trojni večerji res nisem potreboval).

Naše prvo delovišče - tisto manjše na rumenih nogicah je nova naftna ploščad, tisto večje pa plavajoča raziskovalna ploščad in gradbišče:

Naftna ploščad

V ozadju isti dve ploščadi, spredaj pa naš ladijski žerjav ki na morsko dno spušča tarče za fotogrametrijo.

Moja delovna postaja, v ozadju skozi ladijsko lino vidna ista naftna ploščad.

Na prvem delu sem bil bolj kot ne vohun - kako narediti natančno izmero tistega zadnjega manjkajočega kosa cevi, ki bo naftno ploščad priklopil na že položen naftovod. Zahtevana natančnost na razdalji 130m je približno 0.02m. Post festum seveda izvem, da sem zdaj nov strokovnjak s tega področja. No, saj sem.

Na palubi mi družbo delajo domači (vse je to ex-yu press) elektromotorji za navijala sidrnih vrvi: Končar, made in Croatia

Po koncu te prve Bondiade pa en teden norišnice in delo zaradi katerega sem resnično na ladji - postavit sistem treh fotoaparatov in šestih flešev na podvodno robotsko vozilo (Kystdesign Supporter), postavit strežnike za shranjevanje podatkov in kompleten sistem za zajem, indeksiranje in obdelavo fotografij, ter izvedbo meritev na 110km dolgi trasi električnega kabla ki prenaša za cca 1 jedrsko elektrarno Krško električne energije. Pod vodo je gradnja cenejša.

Vse našteto uspe (predvsem na račun malo spanja in veliko sreče, ob izdatni pomoči izkušenj in vztrajnosti). Slike iz tega obdobja so bolj klavrne, večinoma so zapiski, IP naslovi kamer in strežnikov, liste lukenj v podatkih in pa ena slikca podvodnega robotskega vozila pred obalo Noss Heada na Škotskem:

Kystdesign Supporter (tista rumeno siva stvar, sicer višine cca 2m)

Vmes nam sredi noči naenkrat ugasnejo vse luči in računalniki na ladji, dere se šet različnih siren za alarme, piloti podvodnega robota nimajo nobene komunikacije z njim, ne vemo kje je, kje smo mi, kaj se dogaja. Nakar vstopi sodelavec in izjavi. "Verjetno so v kuhinji priklopili okraske za novoletno jelko, pa je vrglo ven varovalko...". Dejansko je je zaradi preobremenitve ugasnil eden od štirih generatorjev ki poganjajo celo ladjo. Nič poškodb na opremi, delamo naprej.

Vsega kriva jelka v desnem kotu

Fanta na mizi je bolj izjema, dobimo jo samo enkrat tedensko. Je pa zato vsak dan pomfri.

Po uspešno opravljenem snemanju zelo na hitro kopiranje podatkov, še poslavljanje od prijateljev in sodelavcev, ki ostanejo na ladji za transfer na Norveško in že smo v Peterheadu, kjer se trpamo na fensi avtobus, ki sicer prevaža Aberdeenski fuzbal klub:

Fensi bus z mizami, v ozadju naša ladja Topaz Tiamat

V Aberdeenu nas štiri ure pred poletom pričaka prazno (in za nas še dve uri zaprto) letališče, zato se odpravimo v bližnji pub, kjer naročanje poteka (zaradi virusa) samo preko njihove aplikacije na telefonu, je pa zato hrana ok in porcije ogromne. Na poti nazaj pa še prečkamo rent-a-car parkirišče, kjer se je leta 2013 pravzaprav začela vsa ta zgodba - tu sem najel transportni kombi brez stekel, v katerem sem spal (nisem namreč imel denarja za hotel) med svojim tečajem za preživetje na ladji (za katerega sem - na blef - porabil zadnje prihranke). Ko tako pomislim, ena boljših odločitev v mojem življenju. Alternativa - učenje za zadnja dva izpita pred diplomo - mi je očitno res smrdela.

Parkirišče, kjer se je vse skupaj začenjalo.. nekje v ozadju, pri zelenih znakcih "Enterprise".

Nato pa kratek let v London, nakupovanje knjig za Petruškico (biografiji Barracka Obame in Keitha Richardsa) na skoraj praznem Heathrowu, let v Helsinke, tek skozi letališče (seveda nepotreben, ker smo nato čakali še majstra ki se je izgubil nekje na poti) do naslednjega letala za Tallinn. Propelerska letala imam rad, saj letijo nižje in bolje vidiš mesta in pokrajino, nad katerimi letiš.

Zadnji let, polnoč v Helsinkih

Po pristanku pa še spanje v Tallinnu, skok na jutranji LuxBus in že sem na prekrasen sončen dan s torbo na glavi kot sovdat iz vojske korakal skozi sosesko Suppilinn proti kuži in Petri. 

Dom je kjer je srce, in srce je trdno pri njiju.

Doma je lepo.