1 down 11 to go

Včeraj je minilo pol leta odkar smo se z Mašuna odpeljali vle v Estonijo (''Ma zakaj lih v Estonijo? Kaj je tm? Zakaj nje raje spjit na Švedsko?" ipd.). V tem času smo se prijetno ugnezdili, spoznali večino psov (kljub tradicionalni zadržanosti estoncev (in – če smo iskreni – tudi moji) nekatere tudi poimensko) v soseščini, Črt je prokuhao (pasulji, čiliji, bureki, golaži, ričeti,...), jaz sem uspešno opravila s prvim semestrov. Še 11. (Auč.)

Ugotavljava, da je tovrsten hobi (faks) v kombinaciji z možnostjo dela od doma pravzaprav še kar ugoden način preživljanja teh nenavadnih karantenskih časov. Si seveda z lahkoto domišljam tudi kakega še ugodnejšega, da ne rečem lagodnejšega. Ziher nam ne bi nič manjkalo tudi na Mašunu, kjer bi malo delala, malo brala knjige, dosti šetala in turno smučala, malo pripravljala reči za čebelarsko sezono (O, čau, tato! Hvala, da delaš vse sam! Med bi pa vseglih jejli, ko bo, hvala!). Ampak to, da se človek vsake toliko postavi izven cone ugodja in sprejme kak izziv, tudi ne škodi.

Kaj sem si najbolj zapomnila iz prvega semestra veterine?

Prve in zadnje semestrske vaje anatomije v secirnici. Dvomim, da je kdorkoli od nas z lahkim srcem prvič vstopil tja noter in najverjetneje nas je bilo dosti, ki nismo bili ravnodušni niti ob drugih, ne tretjih, ne zadnjih v semestru. Ta zadnje pa so bile zame posebne tudi zato, ker sem takrat opravila zadnji kolokvij (mišice zadnje konjske okončine in mišice konjskega vratu) in v sledeči noči izkusila tisto, za kar sem do takrat mislila, da mene ne more doleteti in da je najbrž samo še eden od napihnjenih mitov oz. vsaj, da ne obstaja v taki obliki, kot so jo opisovali na enem od uvodnih predavanj pri predmetu Uvod v veterinarske študije. Skratka, zadeva je med študentkami in študenti veterine znana (in dokumentirana, recimo tle in tle), v podrobnosti se ne bom spuščala (če vas res zanimajo, pa mislim, da vas ne, me lahko povprašate), samo to bom rekla - še dobro, da je bil takrat Črt že nazaj z ladje, kajti ponoči me je dobesedno izželo, naslednji dan pa nisem zmogla nič drugega kot ležat. Ne morem si predstavljat, da bi trajalo dva tedna, kot pri nekaterih drugih študentih...

Da je mlajša generacija študentov (tistih, ki so ravnokar ali pred zelo kratkim prišli iz srednješolskih klopi) zaskrbljujoče obremenjena z ocenami, česar se iz svojega prvega študijskega cikla ne spomnim. Glede na to, da nam življenje že samo po sebi vrže vsake toliko kaj pod noge (ali pa kar v butico in celo v srce), je res nepotrebno, da si ga grenimo še sami in spotoma prek peer pressure še okolici. Morda pride z leti, da začneš sebe in svoj lik in delo jemati malo manj resno ali vsaj ne preresno in se sprostiš in delaš kot najbolje zmoreš in znaš in se s tem pomiriš in ponotranjiš dejstvo, da življenje ni tekma in ga radostno in z dobro voljo preprosto samo - živiš. In življenje je tooooooliko več kot le ocena, kot položaj, kot število papirjev, s katerimi ti družba zelo neosebno in izključno birokratsko potrjuje, da si to-pa-to.

Da se imam še TOLIKO za naučit. Obisk univerzitetne klinike za male in velike živali, ki se drži stavbe naše fakultete, in kjer višji letniki opravljajo vaje pri kliničnih predmetih, je samo potrdil, kar vsak študent z malo sposobnosti samorefleksije že dobro ve. Da bore malo ve. Vodja klinike, ki med drugim predava anesteziologijo in veterino eksotičnih in divjih živali, je pred ogledom ponovil, kar nam je v uvodnih tednih povedalo že nekaj drugih profesorjev - najprej se je treba prebiti skozi prva dva letnika temeljnih predmetov, v tretjem začnejo postajat stvari malo bolj praktične, v četrtem pa te (pod nadzorom) morda celo spustijo blizu kake žive žival. Potem smo šli po vseh prostorih in ko sem se z beciklom vozila domov in razmišljala o vsem skup, sem čutila predvsem olajšanje, da je do takrat, ko bosta počutje in zdravje živali odvisna od mene in mojih sposobnosti, še dosti let in vaj in knjig.

In da se da, če človek sedi in se uči, vse narest. Celo biokemijo. (Yessssssssssss!)

 

Drugi semester smo začeli z oddaljenim študijem, kar pomeni, da bo kasneje, ko nas spustijo vsaj na vaje na faks, vse skupaj dosti bolj zgoščeno in naporno. Zato ni druge, kot zagrabiti takoj v štartu in s čim več obveznostmi opraviti sproti. Ali mi je študij zdaj, ko ga doživljam ne le kot potencialna bodoča, ampak dejansko redno vpisana študentka, še vedno všeč? Zelo. Ali je naporen? Ne bi rekla naporen, raje intenziven. Ali ne bi raje bila doma in delala tisto, kar sem delala do zdaj? Ne. Nisem požgala nobenega mostu in vedno se lahko vrnem. Ampak zdaj se z veseljem učim za živinozdravnico.

Seveda je vse skupaj lažje, prijetnejše in zanimivejše zaradi mojih dveh asistentov: