Kako smo se znašli v Estoniji

Leta 2004 je četvorica za Teksas odšla na svoj prvi kongres združenja evropskih študentov geografije (EGEA) na Nizozemsko (Petra:''Ej, kaj bi šli na Nizozemsko na en kongres geografu? Jast grem.''  Čuka: ''Ja, valda da grem. Piši me!!'' Krapez: ''Jah...pa daj še mene, ala'' Katja:''Ma ja!!!! Najbulše de greste usi! Pole pa grem tud jast, kaj čem.''). Takrat je bila Univerza na Primorskem še resnično rosno mlada in mednarodne aktivnosti so bile tako zelo zaželene, da so nam na preprosto in z današnjega vidika morda celo nekoliko naivno prošnjo za finančno pomoč pri stroških potovanja (vlak) pozitivno odgovorili tako na študentski organizaciji kot na enem od inštitutov. Brez vsakršnih naporov sem se med študijem uspešno prijavila tudi na trimesečno delovno prakso v Walesu in polletno Erasmus izmenjavo v Parizu. Ko smo v EGEA Koper organizirali prvo izmenjavo, smo dobili toliko sponzorskega denarja, da smo si za cele tri dni lahko najeli avtobus - totalen luksuz, ki je naše študentske kolege spravil kar malce v zadrego, ker nam na povratni izmenjavi pri njih niso mogli ponuditi enakega servisa. Aktivnosti v sklopu EGEE Koper so se v naslednjih letih stopnjevale, prevandrali smo Evropo po dolgem in počez, naš Aleš je celotni evropski organizaciji en mandat celo predsedoval. Na žalost je od lani EGEA Koper neaktivna, a vedno obstaja možnost, da se pojavi nova četvorica (trojica, dvojica? solo, anyone?) za Teksas in spet zalaufa ta imeniten mednarodni ringelšpil.

Ampak želela sem povedati, kako sem pristala v Estoniji. Na tistem prvem kongresu na Nizozemskem sem ob številnih izgubljenih partijah šaha (če se mojemu najosnovnejšemu poznavanju igre in nerodnemu premikanju figur po plošči sploh lahko reče šahiranje) spoznala Taavija, ki se je na kongres skupaj s še nekaj študenti Univerze v Tartuju pripeljal kar z avtom (in pri tem, ne vem pa ali med prihodom ali povratkom, nekje odbil eno stransko ogledalo). Tako sva se poštekala, da sva se dogovorila, da bo prva izmenjava EGEE Koper vseh časov prav tista z geografi Univerze v Tartuju. Za ravno dovolj eksotično Estonijo, da je zlepa ne izbereš za svojo naslednjo počitniško destinacijo čisto na prvo žogo, se je seveda takoj zagrelo dovolj koprskih geografov, da je bila izmenjava izpeljana takoj naslednjo pomlad. V Estoniji smo se seveda imeli fantastično in vse odtlej sem redno spremljala spletne strani univerz v Tartuju.

In nekega leta se na spletnih straneh pojavi novica, da imajo pa zdaj tudi študijski program veterine v angleščini. In potem nekaj let to novico ponotranjam in si mislim, kako fajn bi blo, predvsem pa živim in to najbolje, kot znam in lahko. Leta minevajo (time flies when you're having fun!). V začetku maja 2020 (what a year!) brez pričakovanj pošljem prijavo na študij, grem za 5 tednov na ladjo na Severno morje (potovanje čez Evropo v času karantene je skoraj vredno svoje objave) in konec junija, ko se s Črtom in Ronjo ravno pakiramo na Švedsko, dobim tole obvestilo:

Ok. Sprememba planov. Skenslamo Švedsko in se pripravimo na vožnjo čez Avstrijo, Češko, Poljsko, Litvo in Latvijo do Estonije. Seveda v letu koronavirusa nič ni kot običajno in marsičemu se je bilo treba prilagoditi. Ampak zdaj smo tu in v ponedeljek začnejo predavanja. Wish me luck.

P.S. Taavi nas je kasneje leta 2010 obiskal v Kopru, o čemer sem na kratko poročala na taistem blogu tu (če ne za drugo, prosim kliknite, da vidite malo Ronjico med Boštjanom in Taavijem). In leta 2012 smo (Črt z berglami, ker sem ga par dni prej zvrnila z motorjem) šli na kratek nostalgični izlet na Finsko in v Estonijo, tudi o tem sem na kratko blognila tu.

P.S.2. Četvorica za Teksas - a imamo kako fotko s kongresa na Nizozemskem, ki ni na disketi (!) ali CDju, torej relativno enostavno dosegljiva? Pa še kaka spešal fotka iz Estonije, da jo tle nalimam?

P.S.3. Leta 2001 nisem bila sprejeta na veterino v Ljubljano in sem šla študirat geografijo v Koper. O tem kako čudna so pota gospodova, pa tudi Petrina, bom napisala kaj več ob drugi priliki.