Topolov drevored

Med našim blokom in reko Emajõgi (kar pomeni Mati reka) je posajen drevored, skozi katerega se vsak dan nekajkrat šetamo z Ronjo (ki skuša prav vsako deblo zelo natančno ovohati). Ni mi (ženski iz gozda) v ponos, da sem šele s pomočjo aplikacije PlantNet, ki mi jo je priporočila Maria, študentka krajinske arhitekture s Portugalske, ugotovila, da gre za topole. 

Topol je na tem prostoru tujerodna vrsta, za razliko od hrasta, ki na skrajnem severnem robu svojega habitata v Estoniji velja za nacionalno drevo. Leta 2015 je bil hrast na nogometnem igrišču na največjem estonskem otoku Saarema razglašen za evropsko drevo leta (https://www.treeoftheyear.org/Previous-Years/2015/Dub-na-fotbalovem-hristi). Najprej je hrast ležal ob manjšem igrišču, ko so igrišče razširili v pravega nogometnega, pa se je znašel nekje na sredini površine. Baje ga je Stalin ukazal podreti s traktorji, a neuspešno, še danes namreč stoji in raste prav tam.

Topole so v Estoniji pričeli saditi v 18. stoletju in zaradi svoje hitre rasti in posledično visokega letnega prirasta lesa so hitro postali cenjeni v papirni industriji in gradbeništvu. V času Stalina so jih predstavljali kot zgled hitrega napredka in postali del sovjetske propagande. Po Estonski osamosvojitvi nekaj mesecev za nami so ne kriva ne dolžna drevesa zaradi svojega slovesa v sovjetskih  časih pri nekaterih celo padla v nemilost in še leta 2010 so v eni od vasi s ponosom obveščali o odstranitvi topolovega nasada iz petdesetih let prejšnjega stoletja. 

Veselim se opazovanja teh lepih dreves skozi letne čase.