Sobota ob jezeru Peipsi

Predprejšnji vikend (toliko o svežini te objave!) nam je končno uspelo uiti ven iz mesta (saj ne, da je Tartu neko velemesto, iz katerega bi bilo treba bežati, ampak podeželani pač še posebej cenimo podeželje). Poleg začetne 14-dneve samoizolacije (zaradi potovanja skozi "rdeče" Avstrijo, Češko in Poljsko) in nato nenadejane selitve iz sicer zelo prijetnega in udobnega, a za deset odtenkov prehrupnega stanovanja na ulici Riia (Riga) v zdajšnji brlog, nama je precej časa vzelo še službovanje, ki (sploh ob zaključevanju velikih projektov) vključuje nemalo priganjanja projektnih menedžerjev, da vendarle vsi skup v zadnjem momentu skušamo zaključiti zadeve, dokler so številke še v zelenem (pustimo stat, da ob tem skoraj pozabijo, kaj vse je šlo narobe v začetnih fazah teh istih projektov, in da je bil največji korak h morebitnemu zaključku v minusu narejen že takoj v štartu. Eh...pustmo stat...).

Jezero Peipsi je največje čezmejno jezero v Evropi. Z estonske strani se vanj zliva Emajõgi, z ruske pa Velikaya. Mi smo se odpeljali do vasice Varnja in izkazalo se je, da smo to storili prav na nekakšen semanji dan - zelo prilično, saj smo na stojnicah lahko nabavili domačo čebulo (ki je glavni produkt te regije, imajo tudi - v stilu naših vinskih cest - čebulno cesto), česen, korenje, krompir, bučo (za župo, ne za prasce!), borovničevo marmelado, ob tako obsežni špeži pa mi je tetica podarila še veliko kislo kumarico naravnost iz čebra. V vseh vasicah ob jezerskem bregu so ravno tisto soboto postavili tudi ad-hoc okrepčevalnice, kjer so nudili kafe, čaj (iz samovarjev), mineštre ter slana in sladka peciva. In prekajene ribe, kakršne sem jedla na potovanju s transsibirsko železnico leta dvatisočsedmega! Ronji je bilo všeč vse, povezano s hrano, takoj za tem pa kopanje v jezeru. Črtu je bilo všeč vse, razen kisle kumarice iz čebra. 

Fotke so neobdelane in Črt me je pravkar okaral, ker nimam inštaliranega nobenega uporabnega programa za obdelavo fotk na laptopu. Meni se zdijo vseeno čisto ok.